Stockmann je figura subjekta, ki zavrača simbolno kastracijo: zavrača priznavanje meja tega, kaj se sme reči, kdaj in za kakšno ceno. Ne pristaja na parcialnost. Ne pristaja na kompromis. Ne pristaja na odlog. V tem smislu je blizu Lacanovi figuri subjekta, ki se pretirano identificira z resnico, ki v resnici najde lastni užitek in se zato ne zna ustaviti. To, kar se začne kot etična pozicija, skrb za zdravje in skupnost, se postopoma preobrazi v trmoglavost, v potrebo, da se resnica izreče »do konca«, ne glede na naslovnika. Njegov govor se širi: od konkretnega ekološkega dejstva k splošni obsodbi družbe, medijev, politike in večine. Prav tu uprizoritev zavestno zavrne romantiziranje upornika. Stockmann ne propade zato, ker je »v zmoti«. Propade v trenutku, ko resnico pretvori v totaliteto, v absolutno zahtevo, ki ne pozna več meja simbolnega, ne pozna več politike kot pogajanja, javnosti kot kompleksne infrastrukture interesov in strahov.
Ivica Buljan, Resnica kot odvečno v sistemu (odlomek)